Ledava je 71 km dolga reka v Prekmurju, ki izvira v Avstriji vzhodno od Gleichenberga, teče po zahodnem delu Goričkega, skozi Ledavsko jezero, naprej po Murski ravnini in se ob naši državni meji z Madžarsko v Lendavskem kotu izliva v reko Muro. Če jo primerjamo z reko Muro, teče več ali manj vzporedno z njo, in sicer v smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Tako teče Ledava skozi slovenski regiji Goričko (ob največjih vaseh Serdica, Rogašovci, Večeslavci) skozi Ledavsko jezero in Mursko ravan (teče skozi Mursko Soboto, Turnišče, do izliva v Muro).

Ledava, ki odvaja vodo iz terciarnega Goričkega je s Ščavnico glavni pritok reke Mure. Zaradi prevlade nepropustnih tal je gostota vodnega omrežja nekaterih pritokov Ledave večja od povprečja. Izstopata predvsem potoka Kopica z gostoto 2,35 km/km² in Lipnica z gostoto 1,77 km/km²(Kolbezen, 1998).

Goričko je pustilo vulkansko delovanje na prehodu iz spodnjega pliocena v osrednji, ker se je Goričko površinsko izoblikovalo. Tako je ob izviru Ledave v okolici Gleichenberga na avstrijski strani bilo središče vulkanizma. Najprej so prevladovali izbruhi andezitne lave, ki so prešli v izbruhe trahitne lave z več kremena. Kasneje je prišlo do izlivov bazaltne lave in odložitve bazaltnih tufov. Tako so vzhodno od Ledave v okolici Grada večja nahajališča tufov, ki so plastovito odloženi. Dve manjši nahajališči sta tudi v bližini Kuzme.

Porečje Ledave v zahodnem delu Goričkega je po geološki zgradbi starejše (miocen) in po kamninski sestavi bolj pestro od vzhodnega dela. V naseljih Ocinje, Serdica in Sotina, katera ležijo ob avstrijski meji, prihajajo na površje paleozojski glineni skrilavci. Ti so odpornejši, zato so reliefne oblike bolj strme in izstopajo od ostalega umirjenega terciarnega sveta. Ledava, ki priteče iz Avstrije, si je v njih vrezala ozko sotesko, ki je edina na Goričkem (Mator, 1998).

Ledava s svojimi pritoki (Lipnica, Kopica, Domajinski potok, Kobiljanski potok), kateri se izlivajo vanjo odmaka na površju Goričkega največji del. Le 8 km teče po Avstriji, preostalih 63 km pa teče po Sloveniji. Pritoki tečejo večinoma od severa proti jugu. Po prehodu na ravnino, kjer se jim strmec zmanjša, odlagajo gradivo in oblikujejo veliko manjših vršajev. Pred izlivom v Ledavo se obrnejo proti jugozahodu, ker jih ta s svojimi nanosi odriva; v primerjavi s pritoki Krke na vzhodu Goričkega ti odtekajo od zahoda proti vzhodu (Mator, 1998).

Ledava sprejema vse pritoke, ki dotekajo z Goričkega, niti eden ne doseže neposredno Mure. Toda vsi ledavski pritoki sami močno zavlečejo svoj izliv, podobno kot potoki Grabenlanda, kar dokazuje, da temu ne more biti vzrok drugje kot v velikih ledavskih povodnjih. Poleti se voda v potokih povečini popolnoma posuši

Ledava, ki je prav skromna reka, v poplavah zelo naraste, saj se izliva voda z vsega Goričkega, ter se razlije na obe strani. V času velikih poplav seže ledavska voda zelo na široko in ravan zalije umazano rjava voda (Melik, 1957).

Na novo je potrebno Ledavo poglabljati in regulirati njeno strugo, ki se nam v spodnjem toku že na prvi pogled kaže kot kanalizirana reka. Ravnina ob spodnji Ledavi je imela in ima še danes sploh preslab vodni odtok in je zaradi tega preveč zamočena ali močvirna. Zato so jo prepregli z mnogimi kanali, ki se naslanjajo na Ledavo. Ledavo so regulirali in popolnoma kanalizirali tudi v srednjem toku, saj ima po vsej ravnini pretežno ravno strugo (Melik, 1957).

Dolina Ledave ima nižjo nadmorsko višino kot dolina Krke, zato imajo potoki, ki se izlivajo v Ledavo, večjo erozijsko moč in so globlje vrezani v pliocensko osnovo.

Doline ob potokih so večinoma ozke in vlažne, zato se naselja držijo pobočij in slemen, po katerih je speljana večina cest. Podobno je tudi z obdelovalnimi površinami. V nižjih legah prevladujejo travniki (Mator, 1998).

V dolini ob Ledavi je vidna različna petrografska razlika; nad Sv. Jurijem si je Ledava vrezala skozi odpornejši paleozoik le tesno deber, kjer teče državna meja čez njo na zgornjem koncu.

Vzhodno od zgornje Ledave so doline krajše. Najkrajša je ob Mačkovskem potoku, po kateri je speljana železnica od Sobote proti Hodošu.

Učinek kvartarnega zasipavanja je mnogo večji v manjših dolih osrednjega Goričkega kot v večjih dolinah v zahodnem delu, kjer je diluvialno-aluvialne nasipine veliko ob Ledavi ter na vzhodu.

V zahodnem delu Goričkega ob Ledavi so daljši in večji potoki kot v vzhodnem delu Goričkega. Zato so doline na zahodu širše, še posebno ob Ledavi. Tu se razprostira po dnu aluvialna ravnica, ki je bolj širša, kolikor večja je dolina. Ob njej se vlečejo široke terase, ki so širše od aluvialnega dna, posebno na levi strani potoka, prisojne in sušne ter zato na široko prekrite z najlepšimi njivami. Čim višje proti povirju gremo, tem bolj se izenačuje razlika med aluvijem in diluvijem (Melik, 1957).

Da bi ublažili visoke vode ob močnejših nalivih in neurjih, so zajezili Ledavo nad Domajinci z Ledavskim jezerom.

Ledava si je ob tektonski prelomnici izoblikovala širšo dolino in tako ustvarila možnost za gostejšo poselitev.

Na obeh straneh doline ob Ledavi se vrstijo vasi v dolgih nizih, vendar v primerni razdalji od potoka, da jih ne dosežejo poplave. Vasi so razmeščene po osredju ravnine med Ledavo in Muro. Obcestne vasi (Puževci, Predanovci, Nemčavci) ob Ledavi so nastale kot mlajša naselja, kjer se že pojavljajo poplave. Značilne so tudi nižje dol ob Ledavi oz. ob Črni loki (Melik, 1957).

Največje naselje in hkrati mesto na Murski ravni je Murska Sobota, ki je nastala na stiku pomembnih prometnih poti, kjer se sušna ravnina najbolj približa Ledavi (Mator, 1998).

Na zahodu ob Ledavi je veliko njiv, travnikov in polj. Polja tako zavzemajo preko polovice površine. Njive so urejene in vasi so razporejene olj na prisojnih straneh.

Od Ledavi na bolj vlažnem zemljišču se širijo največ travniki in ohranil se je celo gozd. Posebno vlažen je predel na spodnjem delu zlasti med Polano, Lendavo in Dobrovnikom, kjer se razprostira velika Črna loka. Tu je svet zelo močviren in priteka v Ledavo Kobiljanski potok, Črnec in še nekaj manjših vodic. Vode se med sabo zajezujejo, kar povzroča zastajanje vodnega odtoka, trajno bolj vlažna tla in prevlado gozda.

Vlažno zemljišče sega tudi ob pritokih Ledave navzgor, zlasti ob Kobiljanskem potoku in ob Krki. Vlažen pas spremlja Ledavo prav do ustja in v njem se na široko razprostirajo travniki z gozdi, ki niso nikjer na Ravenskem in Dolinskem ohranjeni v tako obilni razsežnosti kakor tu, ko dosegajo širino do 5 km.

Tudi na tem delu ravnine so poplave delale veliko preglavic in škode. Še pred 1. svetovno vojno so izvedli osuševalna dela s tem, da so regulirali potoke in omejili ter krčili poplave. Ledava je kanalizirana po vsej ravnini in prav tako njeni pritoki. Toda poplave vendarle niso preprečili, saj le prepogosto zalivajo ravnino ob spodnji Ledavi. Tudi po letu 1945 so se dela na osuševanju in kanalizaciji nadaljevala.

Gozd na območju Ledave je slabo produktiven in ne daje večjega dohodka. Značilne vrste so predvsem bukev, hrast, breza in smreka (Melik, 1957).

Ledava je na Murski ravni zaradi nasipov in odloženega gradiva dvignjena. Je največja zbiralka voda na levem bregu Mure. Pri Cankovi priteče na ravnino in nadaljuje svoj tok po poplavnem območju. Od Topolovcev naprej je tok Ledave umeten in ne sledi najnižjemu površju. Kadar ob velikih poplavah prestopi nasip pri Skakovcih, se del njene vode razlije v Dobel, verjetno njeno nekdanjo strugo.

Zaradi pogostih poplav so okrog leta 1850 zgradili razbremenilni prekop med Ledavo in Krko in prestavili izliv Ledave v Krko. Leta 1958 so uredili razbremenilni prekop med Ledavo in Muro, ki je dan pred otvoritvijo rešil Mursko Soboto in naselja vzhodno od nje pred poplavo. Velika poplava je bila sredi novembra leta 1925, ko je višina vode v mestu dosegla 120 cm. Nizke panonske hiše in gospodarska poslopja so bila napolnjena z vodo in škoda je bila velika (Mator, 1998).

Ledava ima dežno-snežni režim z visoko vodo, kadar taljenje snega spremljajo močnejše padavine. Raven vode močno upade poleti zaradi visokih temperatur in močnega izhlapevanja ter pozimi zaradi majhne količine padavin. Drugi višek je posledica novembrskega dežja.

Na poplavnem območju med Ledavo in južnim obrobjem Goričkega leži parapodzol; slabo prepustna, glinasto do ilovnata prst slabih fizikalnih lastnosti, ki ob večjih nalivih ali poplavah v zgornjih plasteh zadržuje vlago. Skrajna oblika parapodzola je oglejena prst severno od Murske Sobote pri Markišavcih in Gorici, kjer je visoka podtalnica, tako da je prst že ob najmanjših nalivih pod vodo. Primerna je le za gozd. Na slabo oglejeni prsti z nekoliko nižjo podtalnico prevladujejo travniki in pašniki (Mator, 1998).

Pomurje, ki zavzema porečji Ledave in Mure je imelo v obdobju 1961-1990 najmanjši specifični odtok v primerjavi s celotno Slovenijo, in sicer med 4 in 9 l/s/km².

Na območju Pomurja (Ledava, Mura) je malo padavin (800-900 mm), velika evapotranspiracija in zato je najmanjši odtočni količnik v primerjavi s Slovenijo. V povprečju odteče le 25% padavin (Kolbezen, 1998).

Tabela št. 1: Najvišji vodostaj in srednji pretok reke Ledave na dveh izmernih postajah

Kraj	Datum	Najvišji vodostaj/cm	Najvišji srednji pretok reke/m³/sek
Čentiba	16.7.1972	399	112
Polana	15.7.1972	344	80,5

Tabela nam prikazuje najvišji vodostaj in najvišji srednji pretok Ledave leta 1972 v Polani in Čentibi.

Kraj